Obsesija s sličicami. Kdaj in kje se je vse začelo?

Foto: Profimedia

Pred vrati je težko pričakovano 23. svetovno prvenstvo v nogometu. Dogodek, ki vselej spremlja tudi manično zbiranje sličic za dopolnitev spominskega albuma. V italijanski družbi Panini si že manejo roke zavoljo potencialnih prihodkov od prodaje, mi pa smo šli po sledi enega izmed najbolj intrigantnih socioloških pojavov moderne dobe.

Malokatera otroška strast se v odraslost prenese tako vztrajno, kot se pri številnih ljubiteljih nogometa ohranja navdušenje nad zbiranjem nalepk pred velikimi reprezentančnimi tekmovanji.

Gre za ritual, s katerim številni odrasli zlahka “okužijo” tudi svoje otroke, napolnjen album pa služi kot nekakšna dovolilnica za spremljanje tekem na evropskem ali svetovnem prvenstvu.

Kdaj se je fenomen začel in kdo sta krivca? Vse to v naslednjih vrsticah!

Prvih sličic in spominskih kartic športnikov sta si leta 1961 v Modeni izmislila brata Giuseppe in Benito Panini, ki sta se ukvarjala z izdajo časopisov. Za takratno državno prvenstvo, sezono 1961/1962 sta dobila idejo o tiskanju spominskega albuma.

Paninijev logotip viteza izvira iz Giuseppejeve velike ljubezni do ugank in sestavljank. Ločeno od izdaje knjig, revij, stripov, albumov s sličicami in spominskih kartic, je pod psevdonimom “Vitez” izdajal križanke. V 70-tih letih je izhajala tudi posebna revija za vse zbiratelje sličic, imenovana “Peppino Cavaliere” (Vitez Peppino).

Iz lokalne v svetovno norijo

Nastala je knjiga “Calciatori” (prevod: nogometaši), posvečena višjim italijanskim ligam, vsebovala je 288 nalepk, potem pa je trajalo kar devet let, da luč sveta ugleda prvi album pred svetovnim prvenstvom, vmes sta brata Panini vseeno dobro služila s tiskanjem spominskih kartic in nalepk za olimpijske igre. A le v Italiji.

Zadeva je revolucijo doživela s SP v Mehiki 1970. Takrat sta z velikopoteznim načrtom, da začneta prodajati samolepilne sličice in album tiskati v različnih jezikih, brata iz mesta avtomobilskega velikana Ferrarija (Maranello; op. a.) presegla meje naših zahodnih sosedov ter se – z vse boljšimi izvoznimi povezavami – razširila najprej v vse evropske, potem pa še svetovne države.

Zadeva je “eksplodirala”. “Izmenjava odvečnih oziroma podvojenih nalepk na šolskem dvorišču je v 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja po celotni Evropi postala nekaj najbolj običajnega. Panini je poskrbel za kult,” so pred leti zapisali v britanskem časopisu The Guardian.

Paninija, katerih podjetje je dandanes seveda delniška družba, sta na idejo o distribuciji sličic in kartic prišla povsem po naključju. Našla sta namreč nogometne kartice nekega milanskega podjetja, ki le te ni uspel prodati. Spravila sta jih v paketke po dve sličici s ceno 10 lir. Lansiranje na trg je bilo izjemno, saj sta prodala kar 3 milijone zavojčkov, potem pa zagnala lastno distribucijo. Zadeva je med, z nogometom obsedenimi, Italijani takoj postala uspešnica.

Vse ostalo je le še zgodovina, kot radi rečemo.

Milijarde na milijarde

Paniniju so se z vsakim svetovnim in evropskim prvenstvom nadalje prihodki le še povečevali, sličice pa so z globalizacijo zavile v skoraj vsako svetovno mesto (in vas).

Sticker of the Panini brothers. Italian album of the 1968-69 season pic.twitter.com/HgDu6EV8J9

— Old School Panini (@OldSchoolPanini) October 22, 2015

Dandanes Panini služi zelo močne denarne zneske. Pred in med svetovnim prvenstvom v Rusiji osem leta nazaj je recimo italijanska družba iz Modene poročala o 1,1 milijarde evrih prihodkov, kar je skoraj še enkrat več kot leto pred tem, ko velikega tekmovanja ni bilo.

Analitiki napovedujejo, da bo prodaja za to in prihodnje svetovno prvenstvo (2030) poskočila do 1,3 milijarde evrov. “Zlata knjiga” za mundial v ZDA, Kanadi in Mehiki vsebuje 980 praznih mest, kamor se nalepijo sličice, kar pomeni najbogatejši album v zgodovini podjetja. Panini naj bi po svetu razposlal več kot milijardo nalepk!

Podjetje iz Modene je leta 2010 med in pred svetovnim prvenstvom samo v ZDA prodalo 10 milijonov paketkov. Če vzamemo v račun, da se nalepke prodajajo v več kot 100 državah, je ob grobem izrčaunu hitro jasno, da mora

Za 980 slikic bi v idealnem scenariju morali kupiti 140 paketkov. No, v realnosti, ker se pač sličice podvajajo, zbiratelji običajno kupijo vsaj trikrat več zavojčkov in potem upajo na uspešno menjavo.

Draga selitev v otroštvo

Vzemimo za primer, da po svetu album skuša napolniti 20 milijonov posameznikov. Če bi vsak za zbiranje namenil samo med 30 in 50 evri, pa vsi vemo, da jih več, že samo ta znesek prinaša med 600 milijoni in milijardo evri prihodkov.

Nostalgija, ki odrasle moške popelje v obdobje otroškega spremljanja velikih tekmovanj, vsak ponedeljek zaživi v ljubljanskem lokalu Lepa Žoga pri Hali Tivoli. Tam boste lahko tudi med prvenstvom vsak ponedeljek zamenjali sličice, ali pa jih – kot je v teh časih postala navada – želeni košček papirja za primerno ceno odkupili.